Slikarska izkušnja, na katero se Leon Zakrajšek osredotoča po obdobju intenzivnega ukvarjanja z grafiko, se nam razkriva kot premišljeno nadaljevanje pridobljenih spoznanj, ki jih je v veliki meri pogojilo umetnikovo poglabljanje v oblikotvorno izročilo Daljnega Vzhoda. Primarnost geste in iz nje izpeljana samozadostnost neikoničnega znaka sta najprej prepoznavni paradigmi tega načina likovnega mišljenja, ki se optimalno udejanjata v sumi-e slikarstvu, tesno povezanem s kaligrafijo, obe praksi pa imata svoje izhodišče v zenovski filozofiji. Vendar je slednja v sodobnem svetu samo okvirna podstat, prisotna kot imanentna historična referenca in ne več kot zavestna in eksplicitna pobuda za ustvarjanje vizualnih sporočil. V tem smislu so tudi Zakrajškova študijska izpopolnjevanja na Japonskem zgovoren dokaz, da se kultura, ki jo nekdo prevzame v okolju, v katerem je bil rojen, v stiku z drugačnimi civilizacijskimi modeli nadgradi in skozi ustvarjalne procese nenehno preverja različne mošnosti izrekanja koeksistence navideznih nasprotij. Kar se je konkretno razkrilo v Zakrajškovem grafičnem in slikarskem opusu, je prav ta formulacijska in produkcijska interaktivnost, ki ne išče svoje avtorske pozicije nekje vmes med Zahodom in Vzhodom, ampak se z vso odprtostjo usmerja k vzpostavitvi kompleksne identitete ustvarjajočega subjekta.

Če smo v zvezi s ciklusom Zakrajškovih podob, izvedenih pretešno s tušem na papir v sumi tehniki, utemeljeno poudarjali njihovo povezanost z aktualizirano japonsko tradicijo oziroma dispozitivi, na katere se opirajo današnji mojstri tega načina slikanja, moramo ob slikarskih delih, realiziranih z oljnimi barvami na platnu, metodo njihovega branja zasnovati na drugačnih konceptualnih postavkah: problem slikovnega polja, kakršnega je (re)definiral modernizem, je ponovno zastavljen kot semantična kategorija brez težnje po uskladitvi nasprotij med polnostjo in praznino, med poslikanimi in neposlikanimi površinami. Snovnost barve prevzame funkcijo lovilca pogleda, struktura nanosa je poistovetena s sosledjem slikarjevih poseganj v nosilec; Zakrajšek zdaj potrpešljivo gradi vizualne entitete trajnostnega znacaja, kot da bi hotel zmuzljivost optičnih impulzov zgostiti v cvrsto jedro, neodvisno od svetlobnih nihanj in menjave razpoloženj. Namesto hipnih zapisov in kromatskih impresij so pred nami strogo nadzorovane, kompaktne kompozicije, kjer se širina poteze sama po sebi vzpostavlja kot robna risba, s katero so med seboj ločeni bodisi posamezni barvni odtenki, bodisi konstrukcijske komponente monohromne ploskve. Abstraktne slike, zastavljene kot osebna interpretacija izbranega modela gradnje podobe, namreč učinkujejo predvsem na ravni poistovetenja oblike in vsebine, brez referenta v pojavni resnipčnosti, ne več kot odslikave zunanjih pobud, ampak kot avtonomni organizmi, ki logiko svojega obstoja utemeljujejo s procesom lastne morfogeneze, postopnega prehajanja od poetike primarne geste k estetiki detaljno konstruirane površine. Zakrajšek z večplastnimi nanosi barve namrec še vedno vzdršuje poudarjeno ploskovitost podobe, bolj kot materija v tistem smislu, v kakršnem je zanimala številne evropske slikarje sredi XX. stoletja, ga privlači optični dinamizem transparenc, ki na percepcijski ravni generira (pogojno iluzionistično) globino polja. Iluzionistični učinek se namreč običajno povezuje s koncepcijo abstraktnega pejsaža, o katerem pa v zvezi s temi slikami dejansko ne bi mogli govoriti. Kar Zakrajška tokrat zanima, je najprej implicitna slikarska problematika artikuliranja vizualne formulacije, ki jo tudi zaznavamo kot tako, torej ne kot stilizirano odslikavo neke empirične predloge, ampak z neposrednim udejanjenjem elementarnega ustvarjalnega vzgiba skonstruirano realiteto. Umetnik ne išče idealne forme, ki bi zdrušila vse njegove predstave o vidnem, pač pa iz podobe v podobo preverja, kako je možno doseči optimalno sožitje razumsko nadzorovane formalne konstrukcije in gestualnega avtomatizma slikarske "pisave". Prav zategadelj lahko med drugim ugotovimo, da se Zakrajšek po intenzivnem vživetju v mišljenjske modele Daljnega Vzhoda oziroma njihove vizualizacijske uresničitve postopoma vrača k slikarski praksi, ki temelji na ustvarjalnem potencialu subjekta in enkratnosti njegovih odločitev pri prenašanju mentalnih impulzov v čutno nazorne likovne izjave.

Brane Kovič

 

 

Abstraktna kaligrafija japonske duše

Z Leonom Zakrajškom sva rojena le sto kilometrov narazen, on v Ljubljani, jaz na Reki, v začetku šestdesetih let. Kljub temu, da se ukvarjava s podobnim rečmi - z umetniškimi problemi v različnih oblikah - naju je usoda povezala šele proti koncu leta 2006, nekje na pol poti med Ljubljano in Reko, v Ilirski Bistrici. Z uglednim hrvaškim romanopiscem in esejistom Davorom Velnićem, ki je štiri leta živel na Kitajskem in mu tudi Japonska ni tuja, sva obiskala Zakrajška v njegovem novem ateljeju v nekdanji vojašnici (v kateri sem preživel petnajst neprijetnih dni na hitrem usposabljanju leta 1981). Militarizem skrit v ovojnico umetnosti. V dobro osvetljenem in urejenem prostoru - grafiki so veliko bolj urejeni kot slikarji in kiparji! - nam je Zakrajšek predstavil svojo umetniško sled na številnih risbah velikega formata, izdelanih s čopičem v sumi tuš tehniki. Ko sem opazoval ta dela, kaligrafske sledi izčiščene enostavnosti in koncentracije, sem v njih zaznal močno izkustvo japonskega in kitajskega dojemanja sveta, polnega zen umirjenosti.
Nisem pretiran ljubitelj Vzhoda in me je šele Zakrajškova prepričljivost prisilila k razmišljanju o njegovem prizadevanju za vzpostavitev stalnega kulturnega sodelovanja na relaciji Ilirska Bistrica - Ljubljana - Tokyo. Zakrajškov vstop na Japonsko se je zgodil leta 1997-1998, ko je dobil štipendijo japonske vlade za študij na Tama Art University v Tokyju. Dodatno se je izobraževal v Hanga Kobo-Seya, zasebnih ateljejih za grafični tisk, pod mentorstvom uglednega Harumi Sonoyame. Imel pa je tudi priložnost delati s številnimi dobrimi poznavalci lesoreza kot so Fumio Kitaoka, Yuki Rei in Seiko Kawachi.
Zakrajšek ni enostavna osebnost. Jasnost njegovih del in njihova špartanska čistost sta lahko zavajajoči. Za vsakim delom se skriva tisočletna tradicija, izčiščena do svojega primarnega (abstraktnega) sloja.
Od leta 1997 Zakrajšek redno razstavlja (enkrat ali večkrat na leto) na Japonskem, v Tokyu in Yokohami, prisoten pa je tudi v Sloveniji (Ljubljana, Izola, Ptuj, Nova Gorica, Portorož, Celje) in Italiji (Cremona, Este). Potnika, ki prihaja od daleč, vedno vsi spoštujejo ...
Diplomiral sem na Reki iz likovne umetnosti, iz grafike kot izbirnega predmeta. V prvi fazi svojega dela sem izdelal okoli sto grafičnih listov večjega formata v tuš tehniki - monotipije (ne pozabimo da je angleški izraz za tuš China ink), pri čemer sem vedno iskal možnosti za spremembo kakovosti barve z uporabo določenih pen in bronastega prahu. Rezultat je bil nepričakovano topel, tuš je pridobil na razkošni mehkosti, ki je ponavadi nima. Zakrajšek pa je izbral popolnoma drugačno pot. Izpopolnjevanje na Japonskem je dojel kot način za odkrivanje Duše Vzhoda skozi razumevanje sumi tuš tehnike. Največja kakovost te dva tisoč let stare tehnike je v črni barvi, ki tudi s časom ne spremeni odtenka. Izhodišče je popolna črnina prve noči, ko so zasvetile zvezde, toni pa se pridobivajo z laviranjem.
Sumi tehnika naj bi nastala v zgodnji dinastiji Han na Kitajskem, na Japonsko pa ga je okoli leta 700 prinesel Yubi, budistični duhovnik iz Yuraija (Južna Koreja). Od samega začetka se je središče proizvodnje nahajalo v mestu Nari, tedanjem japonskem političnem, kulturnem in verskem središču, v katerem je bilo več budističnih templjev. Tudi potem, ko je bila prestolnica premeščena v Kyoto, sta ostala budizem in sumi močno povezana s tem mestom. V obdobju Edo (18. st.) je bilo samo v Nariju 38 proizvajalcev sumija, 13 jih je preživelo evropsko industrializacijo obdobja Maiji (od leta 1868) in danes proizvajajo 9 milijonov kosov sumi tuša. Palčke tuša je namreč potrebno strugati in mešati z vodo, da bi pridobili medij za risanje oziroma slikanje.
Poznavalci sumija trdijo, da je danes proizvodnja preveč skomercializirana, in da je pravi sumi tuš tisti, ki so ga izdelali pred drugo svetovno vojno. Vendar pa so materiali le izhodišče za umetniška raziskovanja.

V preteklosti je Reka gostila svetovno pomembno likovno manifestacijo, Mednarodno razstavo originalne risbe. Projekt si je zamislil in ga tudi uresničil ravnatelj Moderne galerije Boris Vižintin, kar je postalo njegovo življenjsko delo. Zvrstile so se tri najpomembnejše razstave, leta 1982 (VIII), leta 1984 (IX) in leta 1986 (X). V tistem času je na Reki obstajala močna povezava s pomembnimi umetniškimi tokovi. Na teh razstavah so bili Japonci zelo dobro zastopani, ponavadi je sodelovalo okoli petnajst avtorjev in so bili poleg gostiteljev najštevilčneje zastopani. To so bili Hiroshi Fujinami, Kunito Nagaoka, Matsutani Takesada, Takahiko Hayashi, Nakamura Noboru in drugi, najbolj pa se mi je vtisnil v spomin Masao Yamana (Osaka, 1984), ki je imel, kot leta 1982 nagrajeni umetnik, leta 1984 samostojno razstavo. Ukvarjal se je s hiperrealističnimi risbami cevi, prekritimi s tkaninami. Vsa dela so bila tehnično neoporečna, vendar z umetniškim nabojem, ki ga v hiperrealizmu ne zasledimo pogosto.
Številne japonske umetnike so zanimali predvsem zahodnjaški likovnimi problemi, medtem ko sta Američan Daniel Brush in Danec Richard Mortensen (rojen leta 1910) skušala ujeti lepoto enostavnosti japonske tradicije. Samostojna razstava Daniela Brusha (ki nikoli ni bil na Japonskem!) z naslovom Sanje za Ise je predstavljala njegovo zanimanje za tri simbole moči japonskega cesarja, shranjene v mečih Ise, Ogledalih in Nepravilnih draguljih. Z grafičnim delom je skušal ujeti duh svetišča Shinto v mestu Ise, vse pa je bilo prežeto z duhom zena. Sledi čopiča so bile široke in enostavne, večkrat grobo prekinjene.
Danec Richard Mortenson, ki se je sčasoma spoprijateljil z Vižintinom, je na vseh treh omenjenih razstavah prikazal dela, navdahnjena s kaligrafsko tradicijo Vzhoda.
Med prebivalca različnih celin bi lahko v duhovnem pogledu umestili Zakrajška, ki je po premišljenosti svojega dela najbližji Yamani, po slogu pa zelo oddaljen.
Ali Evropejec zares lahko vstopi v svet zapletene in zaprte japonske kulture? Tiste kulture, ki jo Zahodna civilizacija pogosto doživlja kot povsem nerazumljiv kaos neskončnega, svetlikajočega se nočnega Tokya, v katerem so tujci, zunaj majhnih luksuznih hotelov, izgubljeni, kar je prepričljivo prikazano v filmu »Izgubljeno s prevodom«. Povsem različna zahodnjaka (igralca Bill Murray in Scarlett Johansson) sta lažje vzpostavila medsebojni odnos kot razumela svoje trenutno okolje.
Po mojem mnenju so najboljši zahodni pogled na Japonsko podali britanski rockerji The Stranglers v svojem agresivnem, celo militantnem posvetilu velikemu japonskemu pisatelju Jukiu Mishimi, z naslovom Death and Night and Blood (Yukio). Njihov težki, celo industrijski punk se izraža v naslednjih verzih:

Smrt in noč in kri
In ko sem zagledal Šparto v njegovih očeh
Sem dojel, da je mladostna smrt dobra
In odločili smo se, da je umreti tam največja ljubezen!

Yukio Mishima je bil od leta 1965 kandidat za Nobelovo nagrado, dobil pa jo je njegov rojak Jasunari Kawabate. Leta 1970 je z nekaj člani svoje zasebne vojske prevzel oblast v vojni bazi Idhigayi in zahteval odstop premjeja. Vojakom je prebral manifest, jih opogumil, naj se uprejo in s tem rešijo Japonsko pred izgubo identitete pod vplivom Zahoda. Po neuspeli akciji je Mishima naredil obredni samomor (seppuku).
Ko sem se z Zakrajškom pogovarjal v hrvaščini (njegova mama je Hrvatica), sem se, ne glede na njegovo odmerjeno in pazljivo tehtanje besed, iz strahu, da ne bi bil napačno razumljen, kar je značilno za ljudi, ki veliko potujejo in komunicirajo z ljudmi različnih ver, življenjskega izkustva in svetovnega nazora, v trenutku spomnil The Stranglers in verza ... videl sem Šparto v njegovih očeh. Njegovi gibi so prepričljivi in ves čas sledijo mislim, pogled in sled čopiča na papirju pa vsebujeta nekakšno čistost ter zelo odločno povzemata minljivost. Dela so enostavna in vsebujejo tisočletja številnih kultur, tako slovenske kot evropske, kitajske in japonske.
Kitajci so od leta 1405 do 1431 izvedli najmanj sedem večjih pomorskih ekspedicij po Pacifiku in Indijskem oceanu, pri čemer so nekatere ladje merile tudi preko sto metrov, medtem ko je Kolumb konec istega stoletja plul proti Ameriki z ladjami, manjšimi od tridesetih metrov. Za razliko od osvajalno naravnanih Evropejcev so Kitajci sami uničili svoje ladje, potem ko so doumeli, da s svojo kulturo prevladujejo nad drugimi.
Japonska proizvodnja je bila leta 1600 višja od evropske! Pred koncem 17. stoletja so Japonci proizvedli več mušket kot katerakoli evropska država, in jih, za razliko od francoske vojske, ki jih je tedaj imela vsega 10.000, posedovali 100.000. V evropski zavesti je potrebno spremeniti dojemanje nekaterih reči, predvsem v kontekstu trenutnih dogajanj na Daljnjem Vzhodu.
Zelo poučen je pogovor iz prve polovice 19. stoletja. Shimazu Narikia, daimyô (vodja) Satsume je vprašal svoje svetovalce: »Česa se najbolj bojite z Zahoda?« Odgovor se je glasil: »Evropskih ladij in topov«. Vendar se daimyô s tem ni strinjal: »Najbolj nevarna je bombažna tkanina. Če ne začnemo takoj s pripravami, bomo glede načina oblačenja kmalu odvisni od Zahodnjakov.«
Ti podatki Evropejcem skicirajo oddaljen in zaprt svet. Zakrajšek in njegovo likovno ustvarjanje - tudi ko gre za slike in grafike v barvi - predstavljata most na skrajni Vzhod. V času manjših in večjih političnih nesoglasij med Slovenijo in Hrvaško pa njegova fascinacija z Japonsko odpira umetniške pretoke, ki so nujni v sodobnem svetu. Ne smemo pozabiti, da je bil selektor nekaterih razstav v Italiji, in sicer za grafike z Japonske, Slovenije ter Bosne in Hercegovine. Najti takega selektorja v isti osebi pa je velika redkost.
Tako kot cilji so tudi poti različne. V umetnosti je osnovno pravilo, da je potrebno v istem materialu puščati isto sled, kot to dela Narava. Kako biti izviren in prepoznaven, kako prenesti svoje strahove in upanja na opazovalca - to je tisto, kar postavlja zelo visoke zahteve današnjemu umetniku. Prava mera tradicije in izkustva, lokalnega in občečloveškega, intimnega in javnega ustvari velikega in pomembega umetnika. Brez dvoma je Leon Zakrajšek pripadnik svetovne umetniške elite.

Igor Žic

Jedini autor koji se u svojim radovima nije odrekao aure jedinstvenosti i originala tijekom Dolaska... u Zadru 2008. bio je Leon Zakrajšek te je zbog toga u usporedbi s drugima zadržao elitan stav (ako promatramo s pozicije koja pored duhovne uvažava i materijalne vrijednosti). Ali i apsolutno potvrdio relevantnost takvoga rada danas (isključivost koju bi nametale nove strategije nipošto nije prihvatljiva jer klasični pristup oblikovanju ostaje trajna vrijednost). Leonovi crteži na papiru izvedeni japanskom tehnikom sumi tuša sabiru svu energiju i sve dojmove u potez. Na koji se nadovezuje još jedan. Ili nekoliko. Njihov odnos je prostorno aditivan, preklapanja nema te se i kompozicije odlikuju preciznošću, preglednom i čistom jasnoćom. Sažetost ovoga izraza potencirala je i ogoljelost rotonde u kojoj su odabrani crni ovali na papiru usklađeno korespondirali s apsidalnim i drugim krivuljama Svetoga Donata, dok je 'auratičnost' umjetničkoga djela prizemljena izlaganjem na podu.

Nikola Albaneze

ESENCIALIZEM - PODOBE V GRAFIKI LEONA ZAKRAJŠKA

Zgodovina rezbarstva se začenja pred davnimi stoletji in prehaja iz dobe v dobo skozi namenske faze zamisli zelo  različnih tehnik v svoji enoviti poti do danes. Lahko začnemo pri načinih rezbarstva v kamen in stene jam s tako imenovanimi jamskimi »poslikavami« v prazgodovini človeštva. Tako pridemo od prvobitno-naturalistične faze do izmeničnih namensko prikaznih faz z arabeskami ali figuralike pri likovnem upodabljanju starih zapisov molitev ali zgodovinske ali filozofske misli, do bogatega in mogočnega razmaha v Evropi po renesansi. Pravo zmagoslavje je pripovedna in opisna likovna upodobitev dosegala zlasti od Luke iz Leyde na začetku 16. stoletja do Rembrandtovih, Goyinih, Van Goghovih in Picassovih del nove velike slikarske in grafične umetnosti, ki se je nato zlila v sedanje stanje na področju grafike.
Dolga pot kot da nam pripoveduje o namenski in miselni usmeritvi, od posnemalnega naturalizma do najdrznejših sprostitev mnoštva podob, bogatih s čudežnimi fantazmagoričnimi naravnimi in nadrealističnimi stvarnostmi ali presenetljivimi prividi, ki se dvigajo iz notranjih domišljijskih videnj osebne Podzavesti umetnika ali izvzetih in predelanih skozi kolektivne Podzavesti.
Potovanje k biti. Še bolje, h krčenju stvarnega na bit, vedno bolj osvojeno kot čisto bit podobe.  Če želite, k biti »abstraktnega«, vendar zavedajoč se, da se je iztekel čas diamantno čistega skrivnostnega geometričnega abstraktizma in se že povsod okrog pojavlja konkretni abstraktizem oziroma abstraktizem »konkretnega«.
Leon Zakrajšek, pomemben slovenski umetnik z izvirnim osebnim slogom se je rodil v Ljubljani leta 1962. Tu je med leti 1982 in 1986 obiskoval Likovno akademijo. Že leta 1988 pa že pridobiva nova znanja na Mednarodnem centru za likovne raziskave – Calella v Španiji. Z željo po spoznavanju novih tehnik in novih svetov, in s pomočjo štipendije japonske vlade, obogati svoje poznavanje grafičnih tehnik in kulturnega gledanja še na Univerzi Tama Art v Tokiu, kjer obiskuje tudi zasebni specialistični študij grafike in študij pri raznih mojstrih lesoreza. Ob vrnitvi v Slovenijo priredi več lokalnih in mednarodnih grafičnih razstav, kot  leta 1996 razstavo stotih članov Japan Print Association,  mojstrov grafike, v sodelovanju z Japan Print Association. V Italijo pride leta 1999, ko se v Cremoni udeleži Mednarodne grafične razstave »Umetnost in tiskarska stiskalnica«, ki jo uspešno organizira Vladimiro Elvieri. Ponovno je prisoten kot izbrani selektor del za Slovenijo, Japonsko in Bosno in Herzegovino na Bienalih leta 2001 in leta 2003.
Njegova prisotnost je sedaj že prepoznavna in vse bolj uveljavljena ter šteje kakih 140 razstav grafične umetnosti po vsem svetu.
Kot član Kamakura Print Collection, od leta 1998, Leon še vedno v glavnem živi in dela v Ljubljani, a še naprej gradi čisto pravi most, ki v sebi in na javnih prireditvah združuje daljne kulturne in umetniške bregove preko njegovih grafičnih del. Ta dela prinašajo sporočilo iz simbolnih znakov nadvse občutljive grafične in slikarske umetnosti, ki govori o izmenljivih mednarodnih  darovih s celine na celino. Po  udeležbi na Bienalih v Cremoni  v letih 1999, 2001 in 2003, in samostojni razstavi v Ascoli Picenu v letu 2001, je v Italiji prisoten s samostojnimi razstavami v kraju Este in nato v Cremoni. Na obeh razstavah so razstavljene številne serije risb, izdelanih z izbranimi japonskimi tehnikami Sumi in gravirane – jedkane z izredno prefinjenimi izraznini tehnikami, včasih tudi z izbrano uporabljeno grafično tehniko »sladkornega načina«, ki skoraj tekmuje s sledmi konic in čopičev, tipičnih za »Sumi črnila«, tudi pri delu na zlatih podlagah. Rezultat tega je svet, v katerem slavi čisto pravi idejni in kulturni esencializem orientalskega kova. Izkušeno sožitje je tolikšno, da navaja k starim grafičnim kulturam kitajske filozofije, k idilično-formalnim pojmovanjem sveta in ljubeče zastavljene narave, k intenzivnemu, olajšanemu in ljubko neobhodnemu doživljanju, h goram in jezercem, prisrčnim vrtovom duše, k legendarnemu ciklusu 36 vedut veličastne gore Fuji-yama po Hokusaju iz prve polovice 19. stoletja, ki se je tako pretvorila v 36 monotipij, ki jih je Leon Zakrajšek v letu 2000 prav tako posvetil Sveti gori in Hokusaju in japonski filozofiji. V skrajno esencialističnem prehlapenju čiste zasnove narave se umetnik danes vrača k orientalski muzikaličnosti ritma in tišine nekega prostora v globoki Podzavesti, kjer človek pričakuje, da bo slišal čisto zvenenje kitajskih zvončkov in potopljeno zlato orientalske misli in figuralike.
Utopična vrednost teh risb, teh grafik se torej meri v popolnem zlivanju, ki ga je prebivalec srednje Evrope sposoben brez ostanka slabosti in krušenja med Zahodnimi svetovi in kulturami ter malo verjetno kulturno skritostjo globokega doživetja z vsemi njegovimi  biološkimi, kulturnimi in umetniškimi ritmi skrivnostnega Orienta. Tako je moč razložiti, spričo čezmerno prefinjenih tehnik in ljubečega globokega vnaprejšnjega občutenja vzhodnjaškega objema, risbe in grafike iz tega zadnjega ciklusa del, posvečenega  doživljanjem poistovetenja umetnika s – pogosto srečanimi in do prosojnosti premišljenimi  - VRTOVI KAMAKURE. Tako se lahko zgodi, da samo dve  navadni »znamenji« stvarnosti – drevo in njegova krošnja -  uspeta priklicati mnoštva simbolov in podob kulturne Podzavesti. Sem se vračajo obdani z zrakom in sanjami, prosojno stilizirani, z blago razgibanim vzpenjanjem drevesnih debel v vrtu, ob sebi pa nosijo, kot abstraktni oblački lahkotna in v vlaknaste kroge pretopljena, telesa iz listja: čeznje veje blag piš pomladanskih sapic v dihanju živečih dreves. Nagovorijo te (bi rekel Proust) ter šepnejo, v prostrani tišini vrta, nekaj, kar ti imajo povedati.
To ni več tisti vrt: to je Vrt vseh vrtov Sveta. Kjer pride k tebi vedno vse iz življenja dreves, da ti pove nekaj, česar ne veš, in to lahko pove le z Umetnostjo, torej v »drugem«, visokem svetu izven dušeče in včasih groze zbujajoče utesnjenosti vsakdanjega življenja. Vodi te v najbolj prave onkrajnebesne vrtove, kjer vlada izbrana blagoglasna tišina, ki očara Deželo umetnosti.

DINO FORMAGGIO
Filozof, kritik ,profesor emeritus univerze v Padovi in dobitnik evropskega Zlatega leva za umetnost

Illasi, februar 2003

“The Land of the Rising Sun has played an extremely important role both in my personal and artistic development. In my early youth, I was enchanted by Japanese stamps and cartoons, and later became acquainted with Japanese stories, haiku and films about samurais. I first became interested in Japanese aesthetics when I was a student in Ljubljana Academy of Fine Arts. Japanese art mesmerised and inspired me with its tradition, originality, beauty and high technology.
I have been fortunate to meet, socialize, learn from and make friends with some of the great names of Japanese art, including Harumi Sonoyama, Yuki Rei, Fumio Kitaoka, and Seiko Kawachi. Through their vast experiences, they disclosed many secrets and knowledge about art and life to me. I owe my personal and artistic development to them and many others.”
(Leon Zakrajšek, 2003)

Iskrene besede, ki jih v svojem delu, tako grafiki kot slikarstvu, udejanja predstavnik srednje generacije slovenskih umetnikov, Leon Zakrajšek, so več kot samo zunanji okvir: v bistvu potrjujejo umetnikovo pripadnost določenemu kulturnemu krogu, hkrati pa njegovo samosvoje avtorstvo, saj se je Zakrajšek izognil konvenciji postmodernistične prakse, kateri je vsaj na začetku zapadla večina njegovih generacijskih vrstnikov.

Za Zakrajškov prestop v njegovem izrazu je bil prav gotovo značilen in odločilen hommage, ki ga je pripravil v obliki 36-ih monotipij; le-te je posvetil leta 2000 Fudjiyami, bolje znamenitemu japonskemu lesorezcu iz prve polovice 19. stoletja Hokusaju, in njegovemu legendarnemu ciklusu 36 vedut omenjene svete gore. Svojevrsten formalno figurativen poklon Leona Zakrajška je sledil tako njegovi čustveni kot razumski odločitvi, da si v globalizacijskem ne-redu (in enoumju) utre svojo pot, ki ga bo vodila po prostoru, ki še daje priznanje za avtorski, tako rekoč tudi manualni izvedbeni pristop v sodobnem grafičnem izrazu. Pobeg torej iz nervoznega in često, zgolj na digitalizaciji utemeljenega formalnega likovnega poročanja je pomenil Zakrajšku hkrati »iskanje zatočišča« v čistosti abstraktne poteze, v enovitosti barve in oblike, v preprostosti načina razmišljanja in predstavljanja, v čaru simbolike in metaforike, drugačne od tiste zahodnjaške. Ali lahko potrdimo, da se je v tem svetu Zakrajšek znašel, da je umel brez težav prilagoditi svoj izrazni rokopis (potem, ko je celo njegov podpis zadobil slikovitejšo znakovno prispodobo), oziroma, ali je ob vsem tem ostal samosvoj? V čem je sploh možnost, da ostaneš dandanes zvest samemu sebi: nehote sem se ob Zakrajškovi, zanj nenavadno drzni kaligrafski črni potezi, ki jo je kljub zadržani gestualnosti po letu 2000 znal »umiriti«, izgrajevati in sestavljati v »novogradnjo«, spomnil na specifično pojavnost Japonca Kumi Sugaja v Parizu iz 60-ih prejšnjega stoletja, s katero je zablestel kot avtor, kot samosvoj modernist vzhodnjaškega duha sredi tedaj popularnih zahodnjaških različic v okviru informela, kot sta bila na primer akcijsko slikarstvo, letrizem in podobno, tudi ob tako pomembnem evropskem predstavniku, kot je bil tedaj istočasno Hans Hartung!

Tudi Zakrajškove grafike, ki so pravzaprav neke vrste risbe (kot s čopičem) in ki jemljejo za podsnovo grafično tehniko rezervaš, sicer pa se spogledujejo z japonskimi tehnikami Sumi prav zaradi (navideznih) sledi – konice čopičev, navadno namočenih v Sumi črnilo, pa tudi najnovejši črnozlati nekoliko bolj geometrizirani zapisi (kar je logična posledica v delu večine umetnikov, ki so si dali duška najprej v sproščenejšem gestualnem ritmu) – vsa ta Zakrajškova dela zanesljivo obstajajo v lastnem sosledju »globokega, vnaprejšnjega občutenja vzhodnjaškega objema« kot je ob delu Leona Zakrajška zapisal februarja 2003 italijanski kritik Dino Formaggio v Zakrajškovem katalogu razstave v italijanski Cremoni.

Aleksander Bassin